Karate-do

Karate, nastanek in njegov razvoj

 

Karate-do ali Steza prazne roke je goloroka veščina samoobrambe. Karate je vzhodnoazijska borilna veščina, katere ime ima dvojno vlogo. Po eni strani gre za borilno veščino z otočja Okinava, razvito proti koncu 19. stoletja z združevanjem tradicionalnih okinavskih metod goloroke borbe. Po drugi strani pa se izraz karate danes, predvsem izven azijskega prostora, najpogosteje uporablja kot splošni izraz za veliko število modernih golorokih borilnih veščin, ki so se razvile na Japonskem od začetkov 20. stoletja dalje pod neposrednim vplivom okinavskega Karateja. V obeh primerih pa gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri večja področja:


- Položaje, udarce in blokade z rokami in nogami, ki predstavljajo osnove ali t.i. kihon.
- gibanje po določenih vzorcih, t.i. kate.

- nadzorovano borbo oziroma t.i. kumite.


Mnogo različic karateja v različnem obsegu vključuje tudi vadbo s tradicionalnimi orožji. Ta del vadbe oz. samostojna veščina rokovanja s temi orožji se imenuje Kobudo.


Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru. Oseba, ki vadi oz. trenira karate, se imenuje karateist, (karateka). Učenci, oblečeni v bele uniforme kimone (karate-gi), vadijo pod vodstvom učitelja mojstra, (senseija). Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dojo, drugje po svetu pa so to po navadi večje ali manjše splošne telovadnice, čeprav lahko vadba poteka skoraj kjerkoli, tudi v naravi. V začetkih širitev azijskih borilnih veščin po svetu, od sredine 20. stoletja dalje, so predvsem v ZDA, s pojmom karate napačno označevali katerokoli goloroko borilno veščino. Karate, razvit na Japonskem, se uvršča med t.i. »veščine Gendai budo«.

 

Pomen besede »KARATE« 
Beseda karate, sprva zapisana s kitajskima pismenkama 唐 - »kara« in 手 - »te«, je v dobesednem prevodu pomenila »kitajska roka«, kar je poudarjalo kitajski vpliv na prvotno okinavsko veščino. V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila 空 - »kara«, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni »praznina«; označuje ne le neoboroženo borbo ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov Zen budizem in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Zaradi zgodovinskih vzrokov pa ni izključen tudi sočasen politični namen zanikanja kitajskega vpliva. Tako je karate dobil današnji pomen »prazna roka«.
Pogosto se dodaja še tretja pismenka 道 - »do«, ki pomeni »pot« oz. »način življenja« in ponazarja globljo predanost in kompleksnost veščine. Vse tri pismenke skupaj dajo popoln pomen 空手道 - »karate do« oziroma »pot prazne roke«.

 

Zgodovinski razvoj karateja
Karate je bil in je tudi danes vsota mnogoterih vpliv z različnih koncev sveta. Kot pri mnogih borilnih veščinah, natančno popisana zgodovina karateja ne obstaja, znane pa so glavne smernice.

 

Kitajski izvor
Na širokem kitajskem področju so se v preteklosti izoblikovale mnoge oblike goloroke borbe, ki jih pogosto označujejo s skupnim imenom Kitajski boks oz. modernejšim sinonimom kung fu. Vplivi kitajskega boksa so se širili po celotni Aziji, predvsem zaradi bogatega medsebojnega trgovanja in diplomatskih stikov. Na ta način so se nekatere oblike kitajskega boksa zanesle tudi na otočje Okinava.


Razvoj na Okinavi
Za razlago razvoja karateja je potrebno zapleten odnos med Okinavo in Japonsko razumeti kot odnos dveh politično in kulturno ločenih tvorb. Čeprav je Okinava danes del Japonske države, je bilo otočje do konca 19. stoletja samostojna kraljevina z lastno kulturo, na kar prebivalci do danes niso pozabili.
Konec 14. stoletja so se začeli trgovski stiki Okinave s celinsko Kitajsko, preko katerih so se na otočje prispele različne oblike kitajskega boksa. Te so sem hitro pomešale z avtohtonimi oblikami borilnih veščin. Splošna oznaka za novonastale oblike je bila »Te«. Priljubljenost veščin in zanimanje za izvirne oblike kitajskega boksa, še posebej pri Okinavskem plemstvu, se je povečevalo in privedlo do pogostih potovanj na Kitajsko z namenom poglobitve in dopolnjevanja znanja. Konec 18. stoletja se v imenu ene izmed oblik okinavskih veščin prvič pojavi zapis »karate« v prvotnem pomenu »kitajska roka«. »Karate Sakugava« je veščino poimenoval ustanovitelj Satunuka Tode Sakugava. Proti začetkom 19. stoletja so se iz množice raznovrstnih oblik izluščile tri najbolj razširjene oblike, poimenovane po krajih nastanka - »Shuri Te«, »Naha Te« in »Tomori Te«. Te tri oblike predstavljajo jedro, ki ga lahko opišemo kot »okinavski karate«. Do začetka 20. stoletja so vse tri oblike preuredili v sisteme organizirane in postopne vadbe in okoli leta 1901 izbrane vidike treh oblik okinavskega karateja vpeljali v javni šolski sistem kot del telovadbe. Znani mojstri glavnih oblik so Sokon Matsumura, Kanryo Higona, Kosaku Matsumora, znan pa je tudi Matsumurin učenec Anku Itsu, ki je bistveno pripomogel ureditvi in uvedbi karateja v javne šole. Danes še bolj znani so mnogi njihovi učenci, nap. Gichin Funakoshi,  Kenva Mabuni, Chogun Mijagi, Kijan Chotoku in drugi, ki so ponesli okinavski karate izven meja otočja in bili ključnega pomena za razvoj njegovih modernih oblik.

 

Širitev na Japonsko
Z uvedbo v okinavske šole je karate, kot celota, pridobil splošno razpoznavnost in po mnogih javnih prikazih in demonstracijah kmalu začenja zbujati pozornost tudi zunaj meja Okinave, na Japonskem. Mnogi, predvsem mlajši mojstri, med drugimi Funakoshi in Mabuni, odpotujejo na Japonsko, in tam začno poučevati okinavski karate, ki se pridruži množici »domačih« veščin (Koryu Judo). Zaradi drugačne kulture in stila življenja na Japonskem, pa tudi političnih razlogov, so mladi mojstri na začetku širitve po Japonski, mnoge vidike okinavskega karateja priredili (npr. uvedba japonskih poimenovanj gibov, sprememba imena veščine v »prazno roko«), nekatere dodali (bele uniforme, formalizirane stopnje znanja, označevanje stopenj z barvami pasov, klečeči položaj na začetku in koncu treninga), mnoge pa tudi izpustili (zavoljo skrajšanja obsega vadbe). Karate je bil še pred 2. svetovno vojno uveden v japonski šolski sistem, po vzoru z Okinave. Hkrati pa je tekel tudi naravni proces razvoja in mladi mojstri so okinavski karate še nadalje sistematizirali in dopolnjevali z novimi spoznanji. Sprva so veščino, ki so jo poučevali še vedno imenovali »karate«, a z razvojem so se hitro izoblikovale nove različice oz. stili, ki so bili dovolj različni od okinavskega karateja, da so dobili svoja imena. A tudi izvirni okinavski karate je sočasno nadaljeval svojo razvojno pot in prek povratnih vpliv z Japonske nadgradil tradicionalne oblike v modernejše z novimi imeni.

 

Japonci so imenom veščin dodajali različne končnice, ki v grobem sledijo naslednjim smernicam:
-  »jutsu« - »veščina, tehnika«: Uporablja se lahko za poimenovanje posameznih tipov tehnik ali posameznih vidikov veščine (npr. ročne, z mečem, kopjem, lokom).
-  »ryu« - »šola, način, stil«: Uporablja se lahko za poimenovanje skupkov tehnik ali njihovih lastnosti, osnovanih po nekem učnem sistemu na nekem mestu (npr. ime stavbe, kjer so veščino poučevali).
-   »do« - »pot, način življenja«: Uporablja se lahko za poimenovanje veščin ali skupine veščin, ki so hkrati filozofije, način življenja in lahko vključujejo veliko duhovnih principov.


Ta način poimenovanja je prevzel tudi karate, najprej tisti na Japonskem, za njim pa tudi karate na Okinavi. Vso družino veščin je označeval splošni pojem »karate« oz. »karate do«, posamezni stili oz. »šole« pa so imenom dodajali končnice »ryu«. V prvem valu, ki je potekal večinoma pred 2. svetovno vojno, so tako nastali npr. Shito ryu, Goju ryu, Shorin ryu, Uechi ryu, ki danes veljajo za »najbolj okinavske«. Po 2. svetovni vojni pa je oblikovanje novih stilov, zaradi mnogih strokovnih in nestrokovnih razlogov, doživelo velikanski razmah; glavni stili iz tega obdobja so npr. Shotokan, Shotokai, Wado ryu, Kjokushinkai, Shukokai, Kenshikan, Ishin ryu in cela kopica stilov, ki so se izoblikovali po širitvi karateja v ostale dele sveta.

 

Širitev karateja po svetu
Večstoletna izolacija fevdalnega Japonskega cesarstva pred vplivi tujcev, predvsem Evropejcev, se je končala šele konec 19. stoletja. Od začetkov 20. stoletja dalje je svet postopno ponovno začel spoznavati japonsko kulturo, med drugim tudi borilne veščine te dežele. A tako 1. kot 2. svetovna vojna sta proces zelo upočasnili, tako, da je pravi val širitve japonskih borilnih veščin nastopil šele po letu 1945. Proces širjenja karateja in drugih japonskih borilnih veščin je potekal preko:

- tujih vojakov, nastanjenih v okolici Okinave in Japonske med in po 2. svetovni vojni, ki so se veščin v tem obdobju naučili in jih nato ob vrnitvi v domovino začeli poučevati,
- trajnih in začasnih emigracij predvsem japonskih in okinavskih, pa tudi korejskih, mojstrov v tuje države po svetu, kjer so začeli poučevati svojo veščino,
- začasnih imigracij tujcev na Okinavo in Japonsko, kjer so poglobili znanje ali se prvič srečali s kako veščino in jo ob vrnitvi v domovino začeli poučevati.

 

Tako se je do danes karate razširil v skoraj vse države sveta in je ena izmed najbolj prepoznavnih azijskih borilnih veščin. Čeprav je v osnovi okinavsko - japonska kulturna dobrina, je sčasoma postal nekakšna svetovna borilna veščina. Širitev po svetu in tok časa sta seveda pripeljala do hitrega razvoja in nadaljnje modernizacije karateja kot veščine v mnogih pogledih. Doživljal je vzpone in padce, rojevali so se številni novi stili, pridobivala so se nova znanja, izoblikoval se je športno - tekmovalni vidik, s filmom je še dodatno pridobil na prepoznavnosti v širši javnosti, oblikovale so se mnoge krovne organizacije, ki skrbijo za urejenost in podobo karateja ter usmerjajo njegov prihodnji razvoj, tako po posameznih državah (nacionalne panožne zveze, stilske organizacije) kot v svetovnem merilu mednarodne organizacije (WKF, ITKF, WTKF, WUKF, WUKO, IKU, WKC, ..) in mednarodne stilske zveze (JKA, SKIF, JKF, KKF,...). Po nekaterih štetjih obstaja danes več kot 100 različnih stilov karateja. Razvoj se seveda nadaljuje in se bo nadaljeval, dokler bo veščina imela privržence. 
 

Okinavski karate, ki se je najprej treniral samo v okviru posameznih klanov, je sčasoma postal prava nacionalna veščina. Tako so ga leta 1902 vključili v osnovnošolski program kot obvezen predmet, s čimer je postal tudi družbeno priznan. Od tega leta dalje so posamezni veliki okinavski mojstri začeli prirejati razne demonstracije in prikaze, ki so vzbudili pozornost pri Japoncih. Tako je leta 1922 na Japonsko odpotovala skupina ekspertov okinavskega karateja, ki je z demonstracijo sodelovala na prvem nacionalnem atletskem zletu v Tokiju in bila zelo uspešna.Po tej demonstraciji je na željo domačinov na Japonskem ostalGichin Funakoshi, oče modernega karateja, katerega naloga je bila razširjati okinavski karate na Japonskem. Funakoshi je kmalu spoznal, da sistem treninga, kot ga imajo na Okinavi, ne ustreza hitremu tempu življenja na Japonskem. Zato je pri svojem poučevanju izpustil vse komplicirane tehnike, ter skrajšal čas treniranja osnovnih tehnik na minimum. Njegovemu zgledu sta kmalu sledila dva druga poznana mojstra z Okinave, ki sta reformirala svoja stila in pričela poučevati karate na Japonskem. To sta bila Choyun Miyagi in Kenwa Mabuni. S temi spremembami ter z uvedbo kumiteja in športne borbe je postal ta spremenjeni okinavski karate, ki ga nekateri imenujejo športni ali moderni karate, na Japonskem v relativno kratkem času zelo popularen in je dosegel veliko masovnost. 

 

Tako kot stoletja prej na Okinavi, je tudi na Japonskem kmalu prišlo do formiranja velikega števila stilov modernega karateja, ki so bili izpeljani iz že obstoječih okinavskih stilov. Do danes so se ohranili predvsem štirje veliki stili modernega karateja, ki so nastali na Japonskem v letih 1920 in 1930. Ti stili, ki imajo tudi največ pripadnikov po vsem svetu, so: 

 

Stil                Ustanovitelj
Shito ryu       Kenwa Mabuni
Goju ryu        Choyun Miyagi
Shotokan      Gichin Funakoshi
Wado ryu      Hinori Otsuka

 

Veliko novih stilov modernega karateja je nastalo tudi po drugi svetovni vojni, ko so japonski inštruktorji ponesli veščino preko japonskih meja v svet. S prilagajanjem japonskih stilov mentaliteti ljudi po vsem svetu, z uvajanjem najnovejših dognanj športnega treniranja v karateju ter s kombiniranjem več stilov, nastajajo novi stili modernega karateja, od katerih so nekateri danes zelo znani in se trenirajo po vsem svetu. Med njih sodijo predvsem:

 

Stil                    Ustanovitelj
Kyokushin         Masutatsu Oyama
Sankukai           Yoshinao Nanbu
Shukokai           Choiro Tani
Shotokai           Funakoshijevi učenci

 

Tako lahko danes ugotovimo, da se trenutno v svetu trenira preko 100 različnih stilov karateja. Če pa prištejemo še vse modernizirane različice kitajskega (Kung Fu), tajskega boksa (Muai Thai) ter druge nacionalne veščine, pridemo prav gotovo do številke, ki krepko presega število 200. Karate je v šestdesetih letih 20. stoletja doživel veliko transformacijo, ko se je iz borilne veščine razvil v športno panogo. Tekmovanja v karateju se odvijajo v več različnih disciplinah (kate, kumite, tameshiwari, fuku-go,...), odvisno od načina treniranja, pripadnosti šoli in stilu karateja. Danes v svetu poznamo v smislu športno tekmovalnega sistema tri različne principe karateja:

 

- tradicionalni, 

- športni in

- kontaktni karate.

 

Tradicionalni karate je predvsem veščina samoobrambe. Osnovna ideja je, da se vse rešuje z enim končnim udarcem. Od karateistov se zahteva dolgoletna priprava skozi vse faze treninga, preden se jim dovoli, da tekmujejo. Najprej se moramo dodobra spoznati z osnovami tradicionalnega karateja, v katerega poleg pravilnega načina izvajanja karate tehnike spada tudi primeren način obnašanja.

 

KYOKUSHIN je stil karateja, ki ga je ustanovil Masatutsu Oyama. Razlikuje se od klasičnega karateja (Shotokan), po tem, da je Kyokushin  FULL CONTACT KARATE, kar pomeni da so dovoljeni udarci s polno močjo, pri tem pa borci v času borbe ne uporabljajo nobene zaščite a disciplina se imenuje KUMITE K.O.. Kyokushinkai karate je najmočnejši stil karateja. Številni borci iz Kyokushin karateja so bili uspešni na profesionalnih tekmovanjih K1. Eden najbolj znanih predstavnikov Kyokushinkai karateja je bil nedvomno Švicar Andy Hug, ki je 1996 osvojil K1 Grand Prix. Prav tako so vidne uspehe dosegli tudi Brazilci Francisco Filho in Glaube Feitosa, Avstralec Sam Grecco in Nizozemec Sammy Schildt, ki izhaja iz Kyokushin šole Jona Bluminga (IBK), katere člani smo tudi mi - Kyokushinkai karate zveza Slovenije.

FULL KARATE COMBAT - Ustanovitelj in promotor Shihan Jurij Orač, mojster karateja 7. DAN je 27.oktobra 2018 Sevnico postavil na zemljevid Evrope kot začetnico nove ere v kontaktnem karateju. Začrtal je pot in smernice razvoja t.i. športne FULL KARATE COMBAT discipline, ki se bo širila po vsem starem kontinentu. V Evropi je bila nedvomno rojena nova atraktivna borbena Karate disciplina polnega kontakta - FULL KARATE COMBAT.

KYOKUSHINKAI  KARATE  FEDERATION  OF SLOVENIA  -  KYOKUSHINKAI KARATE ZVEZA SLOVENIJE 

© 2015 by Kyokushinkai karate zveza Slovenije created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now